nevemzakaj

To je en tak lušni blogec, ki je dobil svoje potem, ko sem hodila po mestu in zagledala grafit. In ker so takrat že vsi imeli svoj blog, samo jaz še ne, in ker nisem vedela zakaj bi ga imela, je bilo ime več kot na mestu. A ko sem postala ponosna lastnica Fajnpiksa, se je vse spremenilo ... zdaj vem, zakaj ta blog ....

torek, oktober 24, 2006

Danes je nov dan …

… in z vsakim dnem lahko začnem znova. A ni super, da je narava uredila ritem tako, da vedno obstaja možnost za nove začetke? Nov dan, nov letni čas, novo leto, novo življenje … Vsak trenutek lahko spremenimo tisto, kar ni prav, kar gre v napačno smer … Veselim se teh novih začetkov, ker je potem vse lepše … posebej takrat, ko ljudje, ki ti pomenijo največ, kljub spremembam ostanejo tvoji zavezniki – za vedno. Ker šele takrat veš, da je najbolj prav, da jih je nekaj prineslo k tebi in da je najbolj prav, da pri tebi tudi ostanejo – za vedno!

petek, oktober 20, 2006

Juhu, petek je tu!

Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako kot majhen otrok veselila petka! Danes mi tako neverjetno ubitačno paše, da je zunaj dež, jaz pa grem predčasno, čez kakšno uro namreč, domov! Tam se bom zavila v toplo odejo (iz posebnega razloga - ker nama s Pubecom še zdaj ni ratalo naštimat novih radiatorjev in se nekako počutim že kot v tistih dokumentarcih iz Sibirije, kjer se grejejo s 100 % vodko...) in bom brala...in pisala...in uživala...no, pa tudi kak deci si bom privoščila. Ja, danes je prav dan za take hedonistična vdajanja v brezdelje...Naj tudi vam mine čimbolj lepo in predvsem toplo!

torek, oktober 17, 2006

Trenutno tavam…

… nekje med bolezenskim stanjem in preobremenjenostjo na vseh področjih. Nikakor se ne morem naspati in trenutno se poskušam izvleči iz tega življenja, ki je bilo v zadnjih treh tednih posvečeno izključno in samo Gei, precej manj pa Pubecu. Priznam, vrstni red mi ni ravno v ponos in tudi sama sebi zadnje čase nisem. Frizer bi me moral videti že davno, kakšna barva tudi ne bi škodila, kocine silijo na zrak iz vseh strani pa tudi dobre knjige, CD-ji in predvsem moja diploma iz ici bici majhnih kraških oblik me nekako žalostno čakajo, slednja sicer na tričetrt že napisana, a dobro skrita nekje v daljnih direktorijih laptopa. …Pubec se je sicer dolgo trudil razumeti, a se mi zdi, da tudi njemu več ne uspeva najbolje…Razumeti namreč…edinole rože so zadovoljne s tistimi nekaj kapljami vode, ki jim jih namenim. Ja, vem, odnose je tudi treba zalivat…blablabla… nisem perfect žena, ženska in oh in sploh, ki bi lahko likala, istočasno pohabljeni sosedi pomagala po stopnicah in mirila sosedovega mulca, po vrhu vsega pa se potem še vsa hotna in zrihtana razumevajoče prepustila svojemu moškemu…A sem res samo jaz tista, ki se ji zdijo tovrstne gospodinje iz samosmejočih nadaljevank absurdno nerealne? Moja realnost je trenutno namreč precej trda in upam, da bo s spremembami, ki se mi obetajo, ta trdnost vsaj malo zmehčana in bom vsako jutro, ko se bom zbudila, pristajala na mehkejših in udobnejših tleh. Držite pesti!