1st day of the rest of my life

Kot sem predvidela, je komisija poskušala zmrcvariti mene (pa jim ni prav dobro uspelo :)), diplome se pa nihče ni upal niti dotaknit, ker so jo tako ali tako včeraj očitno prvič videli. Vprašanja so bila popolnoma "mimo" in niso imela skoraj nobene veze s temo.

No, in tako sem naredila ... in sem zdaj dipl. geo. In svet ni nič drugačen, moje superge so še vedno zdelane in še vedno bom vesela, če se oglasite mimo na kakega decija :)

Medtem ko sem delala na terenu ...

... so me zgodnja jutra vedno znova fascinirala. In vedno bolj mi je bilo jasno, da si želim nekoč ven iz Ljubljane, kjer bom to lepoto doživljala vsak dan. Narava me z leti vedno bolj fascinira in vedno bolj imam željo čim več časa preživeti ob takšnih pogledih (prva fotka med Postojno in Pivko, druga na poti na Snežnik)!

Velepomembni dogodek?

No, takole je naneslo, da se s svetlobno hitrostjo bliža the day ... ko bom veleumnim lahko povedala, kaj sem naredila in ko bodo oni lahko zmrcvarili mene, moje znanje in moje delo ... No, to je najhujši scenarij. A nekako se prepričujem, da se bo vsem vse zdelo oh in sploh super in da bo na koncu zmagoslavje moje ... No, v bistvu to verjamem, ampak so včasih druge misli močnejše. Pravzaprav niti ne vem, zakaj mi ne bi uspelo najboljše. Vajena sem javnega nastopanja, reč sem naredila dobro, predvsem pa nisem delala po sistemu copy/paste. Ah, če ne drugega, se vsaj malo boljše počutim, ko sem to povedala in bo ostalo na blogu za spomin za čase after, ko se mi bodo vse skrbi zdele absurdne ...

Kdo pravi, da se nismo meli fajn?

... narava nam po tem jutru sicer ni bila več naklonjena, ampak smo, ker smo drimtim, potegnili iz italijanskega snega maksimum ... kdo bi se pritoževal? Jaz ne ...