...ko pride polnoč...

Ja, in je spet nastala … še ena sveža, čista in polna Gea. Trud, ki ga vložimo v eno samo številko, je sicer nepopisen, a občutek, ko še pride topla iz tiskarne v ljubeče roke tistih, ki smo jo delali, je še bolj fenomenalen. Tokrat smo se odločili za čistejšo in simbolično naslovko … da lahko vsak v njej najde nekaj svojega in da ponazorimo ta lep čas, ki prihaja. Naj tudi vsem vam mineva tale magični december čimbolj lepo … želim vam, da vas kič, pocukranost in hektika v lovu za najbolj izvirnim darilom ne dohitijo! Mene, upam, ne bodo imeli časa … v polnem teku je namreč priprava januarske številke, potem pa, še preden jo bom lahko vzela v roke, na zasluženo smučarijo! Ja, res edino, kar si letos želim, sta sneg in namazane smuči!

Presenečenja pa taka...

Prijetna presenečenja so super! V živo se spomnim, ko sem imela nekaj let in je ata nepričakovano prišel iz večmesečne službene odsotnosti in se naenkrat pojavil v vrtcu ... kako veselje! … ali pa tisto, ko te nekdo, ki ga nisi slišal že sto let, pokliče…ali pa, ko se, medtem telefoniraš, sosednja soba neslišno napolni z ljudmi, ki so ti prinesli torto in veliko mastnih lupčkov…in naenkrat butne vate cela horda…Ali pa presenečenje, ko ugotoviš, da na Pubčevih fotkah izpadeš totalno debilno (glej spodaj) ... še dobro, da se lahko hitro potolažiš, da v resnici nisi vedno tako čuden :) …ja, presenečenja so vedno fajn. Ker se vedno razvijejo v nekaj več in ker za vedno obtičijo nekje tam zadaj v eni celici možganskega softvera.

P.S. Dotične pri komentiranju fotografij prosim za zmernost ...