Od več deset tisoč prišli trije ... ali darovanje krvi ...

Danes sem pred službo skočila še na Šlajmerjevo v Zavod za transfuzijo krvi. Se ve … , da darujem kri. Kaj pa je meni tiste tri deci tekočine. In takole, medtem ko se je kri natekala, sem malo pobarala prijazno sestro, kako je kaj s krvodajalstvom. In pravi, da tudi študentske akcije več ne zaležejo. Zadnjič so jo imeli kao za vse ljubljanske študente, prišli pa so trije … ne tristo, ampak TRIJE! In tega ne razumem. Razumem, da je nekomu neprijetno v stiku z iglo, razumem, da nekateri padajo skupaj in da jim je še en teden potem hudo. In je seveda popolnoma opravičljivo, da krvi ne bodo darovali. Ostalih ne razumem … Tolažim se s tem, da so ljudje premalo obveščeni, da ne vedo, da lahko kdajkoli pridejo sami darovat kri, da ne vedo, da se število transplantacij, hudih nesreč in podobnih, »krvno zahtevnih« posegov drastično veča. In zato tudi ta post … Ker verjamem, da se z malo iniciative ne bo zgodila absurdnost – plačevanje krvodajalstva. Navsezadnje je krvodajalstvo sinonim za "random act of kindness", enako kot je prostovoljstvo sinonim za brezplačno delo. In upam, da bo kaj krvi ostalo tudi zame, če jo bom kdaj potrebovala …