Bistvo cilja je pot ...

so rekli že davno nazaj ... In kako prekleto prav so imeli. Danes, legendarnega marca petnajstega leta gospodovega 2007, se je zaključila moja dolga odisejada. Rezultat: 173 strani, 270.000 znakov, 60 fotografij, prav toliko skic in še enkrat toliko kart, grafikonov in tabel. In ena prav lepa temnomodra platnica, na kateri je poleg mojega imena napisano: Diplomsko delo. Ja, ratalo mi je. Po dolgih dveh letih terenskega dela, tuhtanja, učenja, sekiranja sebe in Pubeca (in najbrž še marsikoga), po dolgih nočeh, ko se mi je sanjalo samo še o škrapljah in žlebičih, po dolgih dnevih, ko sem mislila samo na to, kako bom napisala naslednji odstavek. Po vsem tem je ležala na mizi in jaz nisem vedela, kaj naj z njo. A je to res moje? Ja, breme je odpadlo, a vame se je naselila neka "poporodna depresija", ki je ne znam razložiti. Delo, ki sem ga vseskozi oboževala, v zadnjih mesecih pa mi je šlo že krepko na živce, sem ponovno vzljubila v trenutku, ko sem se ločila od njega in ko je tajnica rekla: "Vas obvestimo, kdaj bo zagovor". No, takrat me je najprej pritisnilo na tekoče izločanje (spredaj in zadaj), potem pa sem z mehkimi nogami šla. In nisem vedela, v katero stran naj se obrnem. Zdaj sem doma, pišem tele vrstice. Čaka me posoda, perilo, umazano stanovanje in še kaj. Ampak se ne spravim delat. Ker mi kar ni jasno, da mi ni treba za računalnik in da je moj bejbi rojen in je krenil na svojo pot. Najprej na nočne omarice komisije, potem pa, upam, na mize študentov. No, upam, da bo temu, lahko rečem drimtimu (meni in mojemu novorojenčku), tudi na seciranju pred komisijo šlo. Navsezadnje sva bila dovolj dolgo skupaj ... in se imava spet zelooo rada :)

P.S. Bolj v opravičilo sebi, ko bom čez nekaj dni brala tole sentimentalnost: šele nekaj ur je mimo, odkar ...